Na državnem tekmovanju Maraton poezije, ki je potekalo 7. februarja, sta naši osmošolki, VITA KOŽUH in ANA KOZAMERNIK, za svoje pesmi prejeli SREBRNI priznanji. Nagrajene pesmi bodo objavljene v pesniški zbirki, ki bo izšla spomladi.
Na njun dosežek smo izjemno ponosni in jima želimo še veliko iskrivih misli in ustvarjalnega navdiha.
Iskrene čestitke!
Mirjana Purnat, mentorica
VITA KOŽUH
RUTINA
Vsako jutro, ko vstanem, si nataknem hlače …
Takšni verzi se slišijo zelo domače,
zato pesem začela bom drugače.
Pogledam se v ogledalo in si rečem:
Danes lahko s svojim čelom pico spečem,
paradižnik in salama sta mi zadnje čase precej znana.
Dolge hlače na obešalniku visijo.
Lažem – nekje na dnu omare jajca valijo in nimajo namena priti ven
in se samodejno spraviti name.
Menim, da so njihove šale izredno neslane.
No, končno se nekako oblečem, počešem in umijem zobe.
Na mizi že čaj, kos kruha in banana čepe.
Oh, sanjam o torti, predobri zame,
ko moja so usta deležna okusa banane.
Ko trebuh moj je poln hrane,
se zacelijo globoke rane.
Moja so največja skrb takrat knjige neprebrane,
ki jih v šolo odnesla bi.
A moje še vedno zaspane oči
se ne odlepijo od telefonskega ekrana,
čeprav se zelo trudim prebuditi iz vsakdana.
Čez nekaj časa,
ko cela moja družina na stopnišču stoji in kriči:
Kje si?
končno ugotovim, da čez deset minut pouk se prične.
Ja, moje življenje kar pestro je.
Še sreča, da rutina vsak dan ni popolnoma enaka –
včasih najprej se nabašem s hrano,
potem pa slečem si pižamo.
Ta pesem neumna je kot jaz.
A upam, da smešna je vsaj toliko, kot je dolg čas,
v katerem se moja jutranja rutina zaključi,
saj nisem prikazala se v najboljši luči.
ANA KOZAMERNIK
MEDIUM
Če bi opisovala vsakdanje šolske ceremoniale,
bi zagotovo tudi opravljive sosede zaspale.
Zato bom to preskočila
in se čemu bolj barvitemu posvetila.
Ko pridem iz te lenobne in dolgočasne ustanove,
najprej splezam na vrh učenja gore,
vendar pogosto se mi zgodi,
da višja kot Mount Everest se zdi.
Ko to končano je – čeprav uvrščeno je med čudeže –
se rada užitkom proze prepustim
ali pa kar na pisalni mizi zaspim.
Če pa melatonina je zadosti,
rečem najprej mami: Oprosti,
vendar moram it’,
saj me zunaj čaka velik švicarski planšarski pes
in si nočem prijave od PETE pridobit.
Ko vsa raztrgana se vrnem,
zaradi utrujenosti in nejevolje
vse na glavo obrnem.
Mamo spravim ob poslednje živce,
za to pa pri sorojencih iščem krivce.
S tem se moj dan zaključi.
Po možnosti jutri pišemo test,
za katerega se do zdaj nisem zmenila
in se bom do treh ponoči učila.
Ko pa se končno odpravim spat,
telefon, ki je hkrati budilka,
že zvoni
in naš kliše se lahko ponovi.
