V soboto 27. 4. 2024, ko so bili že nekateri na zasluženih počitnicah, smo se z mladimi planinci odpravili na Šmohor. Vreme je bilo več kot naročeno.
Največja atrakcija je, da se na izlete v zadnjem času, če seveda nam jih ne prekriža vreme, odpravimo z vlakom. Jutranja vožnja z vlakom iz Šentjurja do Laškega, je kar hitro minila. Ko smo izstopili na postaji in se zazrli v naš cilj, se nam je zdel izredno daleč.
Pot proti Šmohorju smo si krajšali z opazovanjem čudovite pomladi, ki se je prebudila v največjem možnem sijaju. Na pol poti smo pomalicali in se glede na čas, ki nam je bil na razpolago odločili, da krenemo še na Malič. Na poti na Malič smo opazili tudi nekaj zaplat snega. Postali smo tudi na vzletišču za zmajarje, tokrat je bilo vreme preveč vetrovno in hladno, da bi lahko zmajarje opazovali ob vzletu.
Na Maliču, kjer je oddajnik smo iz zadnjih zaplat snega izdelali mini snežake in se še zadnjič pred poletjem kepali.
Ker je bilo vetrovno smo imeli kratek postanek ter nadaljevali pot proti znanim Šmohorskim lipam in cerkvi Sv. Mohorja. Lipe so nas s svojo mogočnostjo navdušile. Preizkusili smo se tudi v skrivalnicah okoli njih.
Malo večji postanek smo naredili na planinski koči. Tu smo si privoščili še zadnje sendviče iz nahrbtnika in se razvajali v sladkih dobrotah planinske koče. Igrali smo se tudi na igralih in zabijali gole v nogometni gol. Čas je prehitro minil, ko smo morali oditi v dolino.
Ker v Laškem v bližini železniške postaje ni bilo mogoče dobiti sladoleda, smo se odločili, da si tega privoščimo, ko prispemo v Šentjur.
Polni čudovitih vtisov, prepletenih vezi in odličnem sladoledu, smo si pomahali in se odpravili zasluženim počitnicam na proti.
